Mednarodni dan celiakije

16. maja obeležujemo mednarodni dan celiakije. Celiakija je imunsko pogojena sistemska bolezen, ki nastane kot posledica uživanja glutena in sorodnih beljakovin v pšenici, rži in ječmenu, v nekaterih primerih pa tudi v ovsu, pri genetsko predisponiranih posameznikih. Gre za eno najpogostejših kroničnih bolezni tako pri otrocih kot pri odraslih, saj v Evropi prizadene približno 1 % prebivalstva.

Pri osebah s celiakijo gluten sproži imunski odziv, ki povzroči poškodbo črevesnih resic v tankem črevesu. Posledično pride do slabše absorpcije hranil, kar lahko vodi v različne zdravstvene težave, kot so prebavne motnje, pomanjkanje hranil, utrujenost ali zaostanek v rasti pri otrocih. Pomembno je poudariti, da so simptomi lahko tudi zelo blagi ali celo odsotni, vendar kljub temu prihaja do poškodb črevesja.

Prehrana pri celiakiji

Takoj po postavitvi diagnoze mora oseba s celiakijo začeti z doslednim izogibanjem glutenu, tudi kadar je prisoten le v sledovih. Brezglutenska dieta je trenutno edino učinkovito zdravljenje in zahteva popolno izključitev vseh virov glutena iz prehrane. To pomeni, da je treba iz jedilnika odstraniti pšenico in vse njene oblike, vključno s piro in kamutom, ter rž in ječmen. Hkrati je pomembno izključiti tudi vse izdelke, ki te žitarice vsebujejo. Oves ne vsebuje glutena, vsebuje pa glutenu podobno beljakovin avenin, ki v redkih primerih pri ljudeh s celiakijo povzroča črevesno vnetje. Pri dieti brez glutena so zato primerni samo tisti izdelki iz ovsa, ki nosijo znak prečrtanega žitnega klasa oz. so preverjeni s strani Slovenskega društva za celiakijo.

Kljub temu je izbor živil še vedno zelo širok. Osebe s celiakijo lahko uživajo naravno brezglutenska živila, kot so riž, koruza, ajda in proso, poleg tega pa tudi krompir, stročnice, meso, ribe, jajca, mleko in mlečne izdelke, če ti ne vsebujejo dodatkov z glutenom. Prav tako so varni sadje in zelenjava.

Gluten v sledovih

Posebno pozornost pa je treba nameniti živilom, ki na prvi pogled ne vsebujejo glutena, vendar ga lahko vsebujejo kot dodatek ali zaradi postopkov proizvodnje. Za osebe s celiakijo je lahko škodljiva že zelo majhna količina glutena, zato so živila, ki vsebujejo gluten v sledovih, pomemben in pogosto spregledan dejavnik tveganja. Gluten se lahko v izdelkih pojavi kot skrita sestavina, na primer v obliki zgoščevalcev, stabilizatorjev ali arom, ali pa pride do kontaminacije med proizvodnjo.

Posebej problematični so industrijsko predelani izdelki, kot so različne omake, jušne mešanice, začimbni pripravki, mesni izdelki (na primer hrenovke, klobase ali paštete), ter že pripravljeni obroki. Gluten se lahko skriva tudi v sladkarijah, čokoladi, sladoledu ali celo v nekaterih mlečnih izdelkih z dodatki.

Pomemben vir tveganja predstavljajo tudi izdelki, ki so sicer naravno brez glutena, vendar so proizvedeni v obratih, kjer obdelujejo tudi žita z glutenom. Takšni izdelki so pogosto označeni z navedbo, da lahko vsebujejo sledi glutena. Za osebe s celiakijo so varni le izdelki z jasno oznako »brez glutena«, ki zagotavlja, da vsebnost glutena ne presega dovoljenih mej.

Navzkrižna kontaminacija

Poleg sestave živil je velik izziv tudi navzkrižna kontaminacija, do katere lahko pride med pripravo hrane. Gluten se lahko prenese na brezglutensko hrano prek delovnih površin, kuhinjskega orodja ali rok, če niso ustrezno očiščeni. Do kontaminacije lahko pride tudi pri uporabi istega olja za cvrtje ali pri neustreznem shranjevanju živil.

Zato je v kuhinji nujno zagotoviti ločeno pripravo brezglutenskih obrokov, uporabo ločenih pripomočkov in dosledno higieno. Prav tako je pomembno jasno označevanje živil in skrbno načrtovanje delovnega procesa.

Organizacija prehrane v šolah in vrtcih

V vzgojno-izobraževalnih ustanovah ima organizacija prehrane pri otrocih s celiakijo posebno pomembno vlogo. Pri načrtovanju jedilnikov je treba upoštevati načela brezglutenske prehrane in hkrati zagotoviti, da so obroki hranilno ustrezni, raznoliki in čim bolj podobni običajnim obrokom. To je pomembno tudi z vidika vključevanja otroka, saj se tako zmanjša občutek drugačnosti.

Pomemben del zagotavljanja varne prehrane je tudi redno izobraževanje kuhinjskega osebja, ki mora poznati tako osnovna načela brezglutenske prehrane kot tudi tveganja, povezana s skritimi viri glutena.

Zaključek

Celiakija je bolezen, ki zahteva veliko natančnosti in doslednosti. Največji izziv pogosto ne predstavljajo očitni viri glutena, temveč skriti viri in sledovi, ki jih lahko zlahka spregledamo. Prav zato sta znanje in dobra organizacija ključnega pomena. Z ustreznim pristopom lahko otrokom s celiakijo zagotovimo varno, kakovostno in vključujočo prehrano.

Pripravila: Neja Stupica, mag. dietetike (OE Kranj), Nacionalni inštitut za javno zdravje

Anafilaksija: hitro prepoznavanje in ukrepanje rešuje življenje

Kaj je anafilaksija, kdo je alergik in kaj je alergen?

Anafilaksija je hitro nastajajoča, huda alergijska reakcija, ki prizadene več organskih sistemov hkrati in lahko ogrozi življenje. Pojavi se pri alergiku (oseba, ki je občutljiva oz. alergična na določeno snov), ko pride v stik z alergenom (snov, hrana, zdravilo ali pik kožekrilca, ki v njegovem telesu sproži pretiran odziv oz. reakcijo). Ker se veliko anafilaktičnih reakcij zgodi izven zdravstvenih ustanov je pomembno, da jo prepoznamo vsi in da znamo pravilno ukrepati. Adrenalin je ključno zdravilo pri zdravljenju anafilaksije.

Pojavnost anafilaksije in najpogostejši alergeni

Pojavnost alergij in s tem tudi anafilaktičnih reakcij se v Sloveniji in svetu povečuje predvsem na račun alergije na hrano.  Najpogostejši alergeni so hrana (mleko, jajca, arašidi, drevesni oreščki, pšenica, ribe, rakci in soja), piki kožekrilcev (ose, sršeni in čebele) ter zdravila (betalaktamski antibiotiki, mišični relaksanti in nesteroidni antirevmatiki-NSAR). Tveganje za nastanek hujše reakcijo povečajo okužba, napor in uživanje alkohola. Nagnjenost k anafilaksiji je lahko povezana tudi z genetsko predispozicijo.

Kako jo prepoznamo?

Anafilaktična reakcija se razvije v roku nekaj minut do 2 ur po stiku osebe z alergenom. Prizadetih je več organskih sistemov hkrati. V 90% je prizadeta koža, kar se kaže s koprivnico, rdečino na koži, srbenjem, lahko tudi angioedemom (otekanjem ustnic in obraza). Da lahko govorimo o anafilaktični reakciji, mora biti poleg kože prizadet še vsaj en organski sistem. Najpogosteje so ob tem prizadeta dihala (pride do težkega dihanja, piskanja, občutka cmoka v grlu zaradi otekanja grla ali jezika) ter srčno-žilni sistem (kar se kaže kot motnje srčnega ritma in padec krvnega tlaka). Pogosto se lahko prizadeta tudi prebavila, to se izrazi kot krčevita bolečina v trebuhu, bruhanje, lahko tudi kot driska.

V kolikor pride alergik v stik s svojim že znanim alergenom, je dovolj že samo eno izpolnjeno merilo, to je padec krvnega tlaka, da govorimo o nastanku anafilaktične reakcije. Razvoj anafilaktične reakcije je odvisen od količine in načina vstopa alergena. Po zaužitju alergena se simptomi pojavijo v približno 30 min, še hitreje (v nekaj sekundah do minutah) pa pride do anafilaktične reakcije po piku kožekrilca ali vbrizgavanju zdravila v žilo. V 8 do 24 urah po anafilaktični reakciji se lahko pojavi ponoven zagon anafilaksije, govorimo o bifaznem poteku, zato morajo vse osebe po anafilaktični reakciji biti hospitalizirane vsaj 24 ur. Smrtnost pri anafilaksiji je povezana z odpovedjo dihal in srčno žilnega sistema, kar privede do asistolije in smrti.

Pravilno ukrepanje ob anafilaktični reakciji

Zdravljenje anafilaksije je enako za vse, ne glede na to kaj je anafilaksijo sprožilo.

1. Do osebe varno pristopimo in v kolikor je možno odstranimo alergen (hrano, kožekrilca ali ustavimo infuzijo zdravila).
2. Osebo namestimo v pravilen položaj. Poležemo jo na hrbet in dvignemo noge (Trendelenburgov položaj), pri težkem dihanju pa jo namestimo v pol sedeč položaj z dvignjenim prsnim košem. V kolikor oseba bruha, naj leži na boku, da ne pride do aspiracije izbruhanine.
3. Adrenalin je zdravilo prve izbire. Adrenalin v obliki samoinjektorja (EpiPen) apliciramo po pravilnem postopku v zgornjo zunanjo stran stegna.
4. Pokličemo telefonsko številko 112 in sledimo navodilom.
5. Počakamo ob osebi do prihoda reševalcev in osebe ne puščamo same.

Adrenalin

Vse osebe imajo po anafilaktični reakciji predpisana 2 samoinjektorja adrenalina (EpiPen), ki jih morajo ves čas nositi s sabo. EpiPen obstaja v dveh velikostih (150 mcg in 300 mcg), pravo koncentracijo predpiše zdravnik, glede na težo osebe. Adrenalin se s pomočjo samoinjektorja (peresnika z iglo) ob anafilaktični reakciji vbrizga v zunanjo zgornjo stran stegna v mišico. V kolikor je bila prva aplikacija zdravila neuspešna, aplikacijo ponovimo. Prav tako ponovimo aplikacijo adrenalina po 5 minutah v drugo stegno, v kolikor se anafilaktična reakcija po prvem dajanju zdravila ni prekinila. Ravno iz teh razlogov ima vsak predpisan 2 EpiPena. Osebe morajo redno preverjati rok uporabe zdravila.

Nadaljnje vodenje in spremljanje oseb po anafilaksiji

Po anafilaktični reakciji morajo biti osebe vsaj 24 ur hospitalizirane in opazovane, saj lahko pride do ponovitve anafilaksije zaradi t.i. bifaznega poteka. Ob odpusti iz bolnišnice morajo biti vse osebe opremljene z dvema samoinjektorjema adrenalina (2xEpiPen) in navodili o pravilni aplikaciji. V kolikor je znano kaj je sprožilo anafilaktično reakcijo, prejme oseba navodilo o  strogem izogibanju alergenu.

Dodatne preiskave po anafilaktični reakciji se izvajajo v alergološki ambulanti 4-6 tednov po reakciji. V kolikor ima oseba alergijo na hrano, se jo lahko napoti tudi dietetiku. Ker je anafilaksija zelo stresen dogodek in pomeni spremembo življenja posameznika, lahko osebi nudimo tudi psihološko pomoč.

Kaj lahko storimo sami, da preprečimo ponovno anafilaksijo?

1. Izogibamo se znanim alergenom.
2. Natančno beremo deklaracije na živilih.
3. Previdni smo pri jemanju zdravil.
4. Samoinjektorje adrenalina vedno nosimo s sabo in spremljajo njegov rok uporabe.
5. Izobražujemo okolico o anafilaksiji in pravilnem ukrepanju.

Anafilaksija je redka, vendar izjemno resna alergijska reakcija. Ključ do uspešnega zdravljenja je prepoznava in hitro ukrepanje z dajanjem adrenalina. Z ustreznim znanjem in pripravljenostjo pomagati, lahko rešimo življenje.

Pripravila: Patricija Trunkl, dr. med., spec. pediatrije