Samopostrežna malica v Osnovni šoli Šmarjeta

Tako kot v večini slovenskih šol si tudi v Osnovni šoli Šmarjeta prizadevamo, da bi naše učence opremili z osnovnim znanjem o zdravem prehranjevanju, saj se zavedamo, kako so ta znanja pomembna za ohranjanje zdravja in preprečevanje bolezni sodobnega časa. Tako kot marsikje tudi tukaj velja tisti stari rek »Kar se Janezek nauči, to Janez zna.«

Toda kako prepričati naše nadobudneže, da bi posegli po svežem korenčku, papriki ali paradižniku. Kaj storiti, ko najstnica z vso gotovostjo svojih trinajstih let, pravi, da ne bo »tistega zelja«, pa čeprav je na jedilniku kisla repa. Ali pa ko se devetošolci na ves glas pritožujejo, da čaj ni užiten, ker je manj sladkan kot po navadi. In kljub vsem skrbno načrtovanim jedilnikom, pogovorom in ozaveščanju na tak ali drugačen način, hrana ostaja nedotaknjena na pladnjih ali pa še huje v košu za organske odpadke. Kaj storiti ob pogledu na enkrat ugriznjeno jabolko v smeteh, zvrtane luknje v bombetkah, na pol pojedena žitna rezina za vogalom in grozdne jagode, ki ležijo po hodniku? Kako zmanjšati količino zavržene hrane? Ko smo se o tem pogovarjali v šolski kuhinji, se je našemu kuharju Josipu Pogačiču porodila ideja o samopostrežni malici. Namen takšne malice ni bil le popestriti šolski jedilnik, ampak učencem ponuditi možnost izbire. Menili smo, da se bo  z možnostjo večje izbire, zmanjšala količina zavržene hrane.

Prvič smo takšno malico ponudili ob svetovnem dnevu hrane 2011. Z učenci smo se seveda prej natančno pogovorili o pravilih. Spodbudili smo jih, naj vzamejo le toliko hrane, kolikor jo lahko pojedo. Cilj – koš za organske odpadke naj bi bil ob koncu malice prazen. Pri izbiri živil smo ubrali srednjo pot. Veliko zdravega, pa tudi nekaj malo manj zdravega. Učencem so bile na voljo različne vrste krušnega peciva, kosmiči, jogurti, kefir, smutiji, sir, salama, nepogrešljive hrenovke, različni namazi, umešana in pečena jajca in pa seveda tudi več vrst svežega sadja in zelenjave.

Poskrbeli smo tudi za lepo pogrnjene mize, kar je prispevalo še k boljšemu počutju.

Tako učenci kot zaposleni so bili nad samopostrežno malico navdušeni. Skoraj vse, kar so si naložili na krožnike, so tudi pojedli. Med malico so se učenci bolj kulturno obnašali, v jedilnici je bilo bolj tiho kot ponavadi. Kasneje smo ugotovili, da takšna malica ni bistveno dražja od običajne. Pa tudi naše kuharice in kuhar  niso imeli nič proti, čeprav je treba v pripravo takšne malice vložiti kar precej truda.Ker je bila samopostrežna malica tako dobro sprejeta, smo jo od začetka na naš jedilnik uvrstili enkrat mesečno. Od šolskega leta 2017/2018 pa jo pripravimo dvakrat mesečno.

Seveda je začetno navdušenje malce uplahnilo. Na krožniku se tudi več ne znajdejo takšne zanimiva kombinacije, kot smo jim bili priča od začetka: pica, čokoladni namaz in kisle kumarice. Prav tako znamo bolje oceniti svoj apetit in na krožnik vzamemo le toliko in tisto hrano, ki jo bomo lahko pojedli. Seveda še vedno poskušamo ponuditi čim bolj zdrava živila, pustimo pa se tudi malce pocrkljati s palačinkami in maslenimi rogljički.

Pa še eno pozitivno stran ima samopostrežna malica. Otroci jo pričakujejo in se jo veselijo, vsaj večina je ne jemlje kot nekaj samoumevnega. Vedo, da je takšna malica privilegij.  Prav to se mi zdi v teh časih, ko marsikateri otrok dobi skoraj vse kar si želi, z vzgojnega vidika zelo pomembno.

»Samopostrežna malica je zakon«, se včasih sliši iz otroških ust. Zakon ali ne, prav gotovo pa je prijetna popestritev jedilnika in možnost, da se učimo odgovornega odnosa do hrane in krepimo zavedanje, da hrana ni odpadek.

Prispevek pripravila: Irena Zupančič OŠ Šmarjeta 

Dodatne informacije: irena.zupancic@os-smarjeta.si